Raka na modih je nemogoče preprečiti, saj vzroka zanj ne poznamo. Pomembno pa je zgodnje odkritje in čimprejšnja odstranitev obolelega moda. Zavedati se je treba resnosti obolenja, ki je tudi v napredovali obliki s sodobnimi načini zdravljenja v veliki večini primerov popolnoma ozdravljivo.

Dejstvo, s katerim se soočam v vsakodnevni klinični praksi, je strah pred besedo „RAK“. Če si zatipamo zatrdlino na modu, je čakanje na trenutek, ko bo ta spontano izginila, zaman. Zvečajmo si možnost takojšnje ozdravitve s čimprejšnjim obiskom zdravnika.

Še kako dobro se spomnim 6. septembra 2018. Za nekoga povsem običajen četrtek, zame pa dan, ko sem v popoldanskih urah izvedel, da imam tumor. Slab teden kasneje so me po operaciji odpustili iz bolnišnice z vedenjem, da se z naslednjim tednom začenja zdravljenje na Onkološkem inštitutu, zame, deloholika, ki je do takrat kot samostojni podjetnik kombiniral dve službi, pa je to pomenilo vsaj pol leta bolniške. Na koncu je sledilo dolgih osem mesecev, tri operacije, štirje ciklusi kemoterapij in enkratno zrušenje imunskega sistema, zaradi česar sem v bolnišnični izolaciji preživel tudi čas, ko nisem bil od ponedeljka do petka priklopljen na cevke s citostatiki in zdravili. Kot novinar sem se pred svojo diagnozo raku trikrat posvetil s prispevki – dvakrat sem obravnaval raka na prsih, enkrat raka mod. Niti enkrat nisem pomislil na to, da bi ga lahko dobil tudi sam. Pa sem ga in pri svojih 30-ih letih ob svojem imenu imel še številko, ki jo prejme vsak bolnik Onkološkega inštituta. Hvaležen sem za njihovo znanje in topel odnos – če jih ne bi bilo, verjamem, da me danes več ne bi bilo tukaj. Obenem pa sem hvaležen tudi za samo diagnozo – če v času zdravljenja nisem razumel tistih, ki so mi govorili, da bom na bolezen nekega dne gledal s hvaležnostjo, jih danes razumem, saj me je diagnoza naučila, kaj je v življenju zares pomembno in kaj je balast. Verjamem, da so k bolezni pripomogli stres, razdajanje, dajanje prednosti ostalim in zapostavljanje sebe. Če pred diagnozo nisem znal biti sam, sem danes trenutkov, ki jih imam zgolj zase, več kot vesel. V vsej zaslepljenosti ob vsem, kar nam ponuja sodoben svet, pozabljamo, da je vse, kar pravzaprav potrebujemo za zdravje in srečo, v nas.

Seveda se človek znajde skorajda na robu prepada, propada, če hočete – takšna diagnoza ni ravno spodbudna, pomeni namreč, da si nekaj v življenju počel narobe, da si kljub navidezni sreči, nekam globoko v podzavest potiskal stvari, s katerimi se nisi zmogel ali želel spopasti. Skorajda prepričan sem, da je rak bolezen duše, ljubezensko pismo telesa, ki te opozarja, da je nekaj potrebno spremeniti. In kemoterapija je v primerjavi z razčiščevanjem, kam in kako naprej, v resnici mala malica. Seveda te izmuči, iz tebe naredi polčloveka, a pomembno je, da imaš med okrevanjem pomoč, predvsem strokovno.